V tih večer premila pesem tamburice se glasi,
drobna, nežna in preprosta v mojih rokah oživi.
Do srca njen glas mi seže, srečen sem, ker jo imam,
da kdo drug bi brenkal nanjo, tega pa ne dam!
Če sem žalosten, samoten, vedno potolaži me,
dobro ve, da njena pesem naj zdravilo je zame.
Vedno zvesto me počaka, tudi če vso noč me ni,
če vasujem pri dekletu, ljubosumna ni.
Razigrana je kot veter tamburica moja ta,
staro, mlado vse prisluhne, kadar ona zaigra.
Mnogi nežni se spomini znova vrnejo v srce,
strune njene v mesečini pa najlepše zvene.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
