Spet pomlad prinesla cvetje
kot že tisoč, tisoč let,
ko se hodi staro, mlado
na toplo sonce gret.
Kogar pa ljubezen greje,
temu sonca treba ni.
Njemu naj le luna sveti,
kadar gre k ljubici.
Mene naj pa sonce greje,
ker dekleta nimam več,
se iz kamrice mi smeje,
prav’, da sem ji odveč.
Pa zavriskam še bolj naglas,
da se sliši v tri vasi,
saj tudi jaz že dolgo hodim
k drugi ljubici.
Ej, pomlad, kako si lepa,
ostala taka vedno boš,
znova nosiš vsako leto
ljubezni zvrhan koš.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.