Odšel sem tja, kjer je daljši dan,
kjer se mestni svet konča.
Kjer namesto asfaltnih cest
vodi le steza.
Hiše razpršene
kot jata plahih jerebic,
čas utripa drugače, če živiš
v eni od gorskih vasic.
Tisti večer sem žganje pil,
kot ga pijejo gospodar.
Bog mi v jezik je dal moči
in takrat sem jo spoznal.
Soseda mlada prisedla je,
srečal njene sem oči.
Ko smo peli, sem jo gledal,
o, kako se mi smeji.
Gorska roža čaka me,
gorska roža, da vrnem se,
moji Špeli iz planin
pod srcem pustil sem spomin.
Brez staršev je, a fantov ni,
ki bi ženili se v gore.
Zjutraj gre v tovarno,
saj z majhno kmetijo pač ne gre.
Vzljubila me je, čeprav sem bil
zanjo skoraj še otrok.
Naučila me je piti med,
a jaz sem dal ji svojih 18 let.
Gorska roža čaka me,
gorska roža, da vrnem se,
moji Špeli iz planin
pod srcem pustil sem spomin.
Od takrat sem pri njej živel
na gruntu ob koncu vasi.
Čez dan kitaro sem igral
in ljubil Špelo vse noči.
Bil opran sem in vedno sit,
jedel kruh sem iz njene peči.
Vstajala je zgodaj,
na delavski avtobus se vedno mudi.
Gorska roža čaka me,
gorska roža, da vrnem se,
moji Špeli iz planin
pod srcem pustil sem spomin.
Ko zadnja košnja v kozolcu je,
čutiš hladen že objem,
postajal sem nemiren,
saj začutil sem jesen
in pravi:
“O, ‘Dreja, poglej okrog,
zdaj postal si del planin,
o, ‘Dreja, jaz se bojim,
da nekoč te ne izgubim.
Gorska roža čaka me,
gorska roža, da vrnem se,
moji Špeli iz planin
z njo me čaka najin sin.
