Kdor vidi jo enkrat,
si usodo zapečat’,
ker dan za dnem za njenim šankom visi.
Za šankom visi
in zanjo gori,
v notranjosti pa vsak neznansko trpi.
Dovtipi v luft frče,
kozarci se vrste,
pogledi pa na njej kot grozdi vise.
Grozdi vise
in želje gore,
saj v mislih vse se menda delati sme.
Menda sta strupa dva,
k’ zmešata moškega:
prvi je lep deklič,
drugi pa prepoln polič.
Če šel bi s kuram’ spat,
ne pa za šank njen stat,
glavo bi zdravo
imel ti, vinski brat.
Pogruntal’ smo njen špas,
da le uničuje nas,
ko pridno nam kozarce naše polni.
Se sladko smeji
in nam govori,
da vince nam potrebe hitro stopi.
In polna je ugank,
ko briše mokri šank,
razmišlja, kdo nocoj bo uničen zaspal.
Uničen zaspal,
kdo šila pobral
in kdo bi kaj od sebe soka še dal.
