Jaz sem planinska roža,
skrita med skalovjem,
le žarek me poboža,
dežek lahno škropi.
Prgišče suhe zemlje
skromni je moj domek,
mi kratko je življenje,
saj le trenutek živim.
Jaz sem planinska roža,
bivam nad prepadom,
moj cvet je poln sonca,
modri odsev neba.
V pajčolan meglica
me pred mrazom skrije,
potoček bister s hriba
tople pozdrave šumlja.
Ne trgaj mojih sestra,
bahavo naj se razcvete!
Prelepa je gorska steza,
če jo cvetlice okrase.
Ne trgaj mojih sestra,
saj vsaka rada še živi.
Lepoto ohrani na dnu srca,
najlepše v njem cveti.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.