Ustavljam vedno znova se
na vrtu kraške hišice,
iz kamenja sezidane
in skrite med vinograde.
Tu skromno Kraševec živi,
se burje, suše ne boji,
na rodni zemlji se bori,
da skromen mu sad podari.
Rad stisnil vsakemu bi spet roko,
podaril pesem, ki bori jo pojo,
na svoji zemlji si vse dni ostal
kot beli kamen sredi suhih trav.
Ko burja brije mimo belih hiš,
vzravnan med brinjem ponosno se držiš.
Kot sonce tvoj obraz je nasmejan,
vsa gostoljubna zmeraj tvoja dlan.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.