Glej, zunaj petek in v moji glavi metek,
moje divje sanje, me počasi srka vanje.
Men se trga, ne popusti,
za tako stanje vzrok si ti,
odkar odšla si, več ne spim,
zame prazne so noči.
Rabim dozo sedativa,
da se malo umirim,
rabim nekaj, da pozabim
in naberem si moči.
Pošlji zadnje pismo mi,
o čemu sploh razmišljaš ti,
saj papir prenese vse, tud to,
da več ne vrneš se …
Roko dvigam ti v pozdrav
in vse bi dal, da čas ustavil bi.
Grizem si prste in v seb’ na glas kričim,
noro potovanje, zadnje postaje videt ni,
pulz nabija, se potim, potne kaplje brišem si,
abstiniram, se upiram, me patetika nervira.
Rabim dozo sedativa,
da se malo umirim,
rabim nekaj, da pozabim
in naberem si moči.
Pošlji zadnje pismo mi,
o čemu sploh razmišljaš ti,
saj papir prenese vse, tud to,
da več ne vrneš se …
Roko dvigam ti v pozdrav
in vse bi dal, da čas ustavil bi.
V njem sva jaz in ti,
sredi vseh ljudi, brez vseh skrbi
se s tabo ljubil bi, se s tabo ljubil.
