Spet se peljem na Dolenjsko, v prsih mi srce igra,
Trška gora, lepotica, vabi v svoja nedrja.
Ko vinograd obdelujem, zlato sonce se smeji,
veter v krošnji stare lipe pa prepeva mi.
Od Mirne peči do Gadove peči
najboljši cviček v sodih zori
in kadar v kozarcih se zaiskri,
veselo družbo razvedri.
Ura poldne je odbila, pridejo prijatelji
in beseda da besedo o bodoči letini.
Brž natočimo kozarce, da nam jezik lažje gre,
vince v času spomladanskem res najboljše je.
Vsako leto nam pomlad naravo znova prebudi,
tudi trto, ki za cviček sladko grozdje obrodi.
V naročju reke Krke je dežela cvičkova,
nazdravimo na kralja vin dolenjskega.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
