Usiha že noč v sveži jutranji mrak
in sence dreves čez pot beže.
Mlad lovec taji svoj nemirni korak,
lovit petelina divjega gre.
Njegovo pero bi rad za klobuk pripel,
če bo nocoj zapel, odjeknil bo lovčev strel.
Za njim pod borovci prežal je slednji dan
v strasti ves neugnan, vendar zaman.
Zdaj, lovec, postoj! Glej, streljaj pred teboj
kraljevski se gost priklanja z vej.
Vsak čas bo povabil v svatovski rej
si črno družico. Zadnjič nocoj?
Petelin v gorah pesem brusi v nebo,
ljubezni pijan pripre oko,
skoz’ jutranji gozd poka raskavi klic,
nemirno odmeva snubljenje ptic.
Ko izza gora se v jutro razlije zlato,
ptica zravna glavo in brusi spet prelepo.
Si lovec omamljen komaj miri roko,
sili utrip v glavo, v nemirno oko.
Boleče z gore rezek strel zagrmi
in sklonjene glave kralj leži.
Tam daleč v dolini že dan zazvoni,
a lovca vse bolj pri srcu skeli.
