Tiho kot v peščeni uri čas nevidno mimo gre,
na stežaj odpira duri in za vsakim jih zapre.
V njem se leta izgubijo, kot da sploh bilo jih ni,
vendar vsako kakšen biser za seboj pusti.
Desetletja tri igramo in četrtega na pol,
kup spominov je nabrano, iz njih spleten je venec nov,
po vsem lepem širnem svetu smo naužili se lepot,
vedno je bila najlepša v domovino pot.
To veselje nocoj ponesite s seboj,
vam bo za spomin prelep žarek sonca naših let.
Ta večer in radost spletla bosta z nami most,
vedno naj pod njim šumi reka srečnih dni.
Po domačih logih peti, z vami veseliti se,
je tako, kot bi nikoli rekli si nasvidenje,
kar zapisano ostane, zbrisalo se več ne bo,
pesmi med ljudi poslane več so kot zlato.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.