Dolenjska dežela lepote razgrinja,
povsod se nam trta smehlja,
kjer Krka sanjava naravo spreminja,
prijazni ljudje so doma.
Opatova gora so hribčki zeleni,
v dolini pa reka šumlja.
Otoček objema in njega lepote,
ki tukaj so večno doma.
Kostanjevica, mesto staro,
kdo videti te ne želi?
Umetnik, kmet, turist, popotnik,
ko gleda te, ves ostrmi.
Kostanjevica, mesto staro,
si vedno lepo kot nekoč.
Dragulj deželice si naše,
ti vrt dolenjski naš cvetoč.
Opatova gora so hribčki zeleni,
v dolini pa reka šumlja.
Otoček objema in njega lepote,
ki tukaj so večno doma.
Tu kraška je jama, tja v nedra nas vabi,
lepote podzemlja je raj.
A forma tam viva je zunaj vsa živa,
miline nikjer tu ni kraj.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
