Kaj mi hišica nuca in ves denar,
kaj za dober je avto meni zdaj mar,
če je sreča vsa moja tu le doma,
kjer stoji moja zidan’ca.
Čeprav je zima še, srce že vleče me
do zidan’ce tja na Dolenjsko,
zapuščam nori svet, grem raje gor živet,
kjer trta me pozdravlja spet.
Za moje je oko najlepši ta pogled,
ko gledam lepi svet Dolenjske,
pozabim na skrbi, na vse, kar me teži,
Dolenjska, kot zdravilo si.
Kaj mi hišica nuca in ves denar,
kaj za dober je avto meni zdaj mar,
če je sreča vsa moja tu le doma,
kjer stoji moja zidan’ca.
Dolenjci taki smo, da vsi spoštujemo
to našo lepo vinsko trto,
ko jo obrežemo, potem privežemo,
s prijatelji okopljemo.
Že komaj čakamo, da nam rodila bo,
da z našim cvičkom se pohvalimo,
zavriskamo naglas in čakamo na čas,
ko pridejo prijat’lji v vas.
