Vem, ti poznaš skrivnosti sveta
na robu solz, o smehu oba.
Ob tebi še ta siva jesen mi daje smisel.
Dovolj ‘mam vseh starih navad,
ko zunaj mraz je, v srcu pomlad.
S kitaro na obali me skriješ v svojo pesem.
Ko me gledaš, se mi zdi, da čas takoj obstoji.
Vse do zvedz in do globin vedno tu ob meni si.
Kaj je še bolje? Ti in vesolje!
Daješ mu pomen.
Kaj je še bolje? Ti in vesolje!
Prejmi ta poletni moj objem.
Odpelješ me na konec neba.
Eno srce, v njem skupaj oba.
Veš, to je ta trenutek, ki se zapiše v zvezde.
Kaj je še bolje? Ti in vesolje!
Daješ mu pomen.
Kaj je še bolje? Ti in vesolje!
Prejmi tale moj objem in…
Kaj je še bolje? Ti in vesolje!
Prejmi ta poletni moj objem.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.