Tja, kjer naše so gore,
vodijo me gamsje steze,
tja sem svoje dal srce,
vzela si ga s seboj tja v dolino.
Sam v modro zrem nebo,
a še vedno je rosno oko,
vse vedo le bele planike,
ki trgal sem zate jih
ne sluteč slovo,
pred očmi še žive so slike,
ki nič več nazaj jih ne bo.
Znova te želim, po tebi hrepenim,
vse prehitro je minilo,
daleč pod goro življenje je zašlo,
premlado je bilo.
Sam v modro zrem nebo,
a še vedno je rosno oko,
vse vedo le bele planike,
ki trgal sem zate jih
ne sluteč slovo,
naj cveto spet bele planike,
odnesem ti jih pod goro.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.