Po cesti hodi mladi mož,
vsem na vasi dobro znan,
od pet do glave vselej nov
z briljantino počesan.
Ne meni se za moški svet,
v gostilne sploh ne gre,
klobuk dviguje, klanja se,
če le ženska je.
Veliko grmenja, mal’ dežja,
takšnega pob’ča zrihtan’ga,
ki rad osvaja ženski svet,
misli, da vsaka gre na led.
Veliko grmenja, mal’ dežja,
saj se najraje le baha,
a ko pred ženko obstoji,
strah mu zrahlja kosti.
Po več sestankov napove
in mežika sem ter tja,
saj vsaka bo od teh deklet
po njegovem čakala.
A ko je ura pet do pet,
ko naj prva bi prišla,
možak opazi, da jih je
cela četica.
Zvečer sezuje čevlje si
in potihem išče ključ,
prav vse je mirno prvi hip,
a zatem prižge se luč.
Čez prag še stopi, to še gre,
zdaj zatreska, zagrmi,
ga ženka vzame v precep,
več rešitve ni.
