Rosno mladi smo mi junaki bili nekoč,
danes pa smo že veterani, a še v pomoč.
Žene naše mi že poznamo, jih ljubimo
in me smo prav zveste, ljubezni žejne smo
in me smo prav zveste, ljubezni žejne smo.
Pa naj pride že do prepira,
naj se žena z možem nervira,
na koncu sta si le edina,
ljubezen spet druži oba.
Zato naj velja za vse žene,
za vse može, za vse poročene,
da s časom junaštva bledijo,
ljubezen se z leti krepi.
Rosno mladi smo mi junaki nekoč bili,
polni smo mi bili življenja, bahavosti.
Ženo vsako smo mi ljubili – vse to je laž!
Nobena ušla ni, ki videla nas je,
bili smo junaki, zdaj zreli smo možje.
Rosno mladi smo mi junaki nekoč bili,
kdo pa to nam zdaj ne verjame, naj se smeji.
Res veliko smo doživeli in ni nam žal.
Zdaj vemo, kar vemo, nihče se ne kesa,
bili smo junaki, ne lutke iz lesa!
