Tisto jesen, ko dež je z menoj
jokal vse dolge noči,
so v sanje pozabe tiho zaspale
utrujene tvoje oči.
V meni sameva vsak dan in noč,
v izbi več čas ne beži,
v kotu na klinu pa kakor v dar,
mamina ruta visi.
Mamina ruta zdaj v kotu visi,
vsa mehka kot topla dlan.
Na črtah zbledelih pa kakor prej
še vedno rdeč nagelj cveti.
Vse bi še dal za tisti dan,
ko z njo si pokrila lase
in mi z nasmehom tiho dejala,
da dež jih zmočiti ne sme.
Vse bi še dal za tisti večer,
ko z njo si zakrila obraz,
da pred menoj bi skrila solze,
ko Bog je pozabil na nas.
Mamina ruta zdaj v kotu visi,
vsa mehka kot topla dlan.
Na črtah zbledelih pa kakor prej
še vedno rdeč nagelj cveti.
Mamina ruta zdaj v kotu visi,
kot senca ločuje njen čas.
Še čutim toploto iz sivih las,
ko dlan mi po njej kdaj drsi.
