Jaz pa pojdem k ljub’ci v vas, pa jo bom pobaral,
če bi šla v gore z menoj, jo še bolj bom maral.
Gor k tastari majerci v kočo sred’ skalovja,
sonce bolj prijazno se smeje prek gorovja,
zaljše rož’ce tam cveto, lepše je nebo.
V planino bi šla s teboj!
Boš dober z menoj?
Med skalovjem bom rož nabral,
s poljubom v šopku tebi dal.
Kam pa bova šla pod noč,
ki ima svojo moč?
Gor se v bajtici planšarski
sladko zaspi.
Nisva šla tja gor zaman, bil je res prekrasen dan!
Rože naokrog dehte, murke v travi se smeje.
S stare koče se kadi, kuha teta naša,
že po žgancih zadiši, vabi mlečna kaša.
Tam pod streho naju dva vabi kamrica.
Zvečer mene majerca
spat samo pelja.
Sem na senu noč sam prespal,
čez sitno teto godrnjal.
Zarana pa majerca
še nauk nama da:
»Teta v kamro vaju spusti
po ohceti!«
Ko s planine pelje pot, vabi naju v svoj objem
postelja iz rož povsod, daje nama varen kot.
Še v planino pojdeva, bo pri teti smeha,
prstan ji pokaževa, če boji se greha!
Zdaj sva našla le svoj mir v kamri pod večer!
