Ko rož’ce ji bom sadil
in na besede jo lovil,
se bo tako kot druge le nasmihala:
»Saj to je tisti, ki na dušo pihat’ zna.«
Ko rož’ce ji bom sadil,
povedal bom, da nisem kriv.
Nesramnež brez bontona nisem bil nikdar,
jaz sem prav zares vrtnar!
Če kakšno dekle povšeči mi je,
takoj na ves glas to povem:
»Si lepa kot cvet, v tem šopku deklet
prav ti si očarala me.
Z veseljem bi k tebi domov prišel,
orodje s sabo imel,
vrtec bi tvoj srčno rad kopal
in rožo najlepšo ti dal!«
Jaz rož’ce bi rad sadil,
a sreča je, da sem še živ.
Dobrota in marljivost pač ne splača se,
dobil sem le špetir pa še klofuti dve.
Ko rož’ce bom spet sadil,
verjemite, da nisem kriv.
Nesramnež brez bontona nisem bil nikdar,
jaz sem prav zares vrtnar!
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
