Zame vedno punčka boš iz sanj,
kot snežinka, ki stopi jo dlan.
Prvi sem bil, ki si mu dahnila da
in postala moja deklica.
Saj še vedno te ljubim, moja Kristina,
moje srce še zate gori
in zato prosim te v imenu spomina,
vrni se k meni ti.
Za tabo bi odšel na konec sveta
in vsak večer ti sklatil zvezdo z neba.
Za naju in otroke do dneva poroke
zgradil bi hišo iz zlata.
Katjuša, Katjuša, ti si moje srce in duša,
z oblakov padel sem na tla,
ker si postala pravljica,
ki se prečitati ne da.
Katjuša, Katjuša, ti si moje srce in duša,
čeprav vsi upi so zaman
in žrtev tvojih sem ukan,
boš vedno ženska mojih sanj.
Vsako le zapeljem in pustim,
dolgo pri nobeni ne zdržim.
Ti pa piješ kri mi noč in dan,
vse sem poizkusil, a zaman.
Zlomljen si priznam, zdaj končno vem,
prvikrat zares zaljubljen sem.
Modrooka, plavolasa, kot sirena lepa si,
vsem prijazno se nasmihaš, ljubosumje me drži.
Zapeljuješ, a ne daš se, nedotaknjena si še,
prav zato noro ljubim te.
O, o, o, Rozana, zdaj prepozno je za jok,
moj je tvoj prvi av.
O, o, o, Rozana, ženska si, nič več otrok,
tudi če ti ni prav, tudi če ti ni prav, tudi če ti ni prav.
Pokliči me, če si osamljena in če ti je hudo.
Pokliči me, rad s tabo legel bi pod zvezdnato nebo.
Pokliči me, pa naj bo sonce ali tiha temna noč.
Vse bo tako, kot je bilo davno nekoč.
Andreja, bodi zopet moja,
tako kot si nekoč bila.
Ne bom te nikdar več prevaral,
če k meni boš nazaj prišla.
Andreja, bodi zopet moja,
saj vem, še vedno ljubiš me.
Pri večnem Bogu ti obljubim,
da pred oltar popeljem te.
