Po svetu zapeljivo sem španciral,
nobena deklica mi ni ušla.
Vse dame so za mano vzdihovale,
zaroke sem razdiral ena, dva.
Lovijo me prevarani soprogi,
lovijo zaročenci mladih dam,
a jaz sem se ujel v lastno zanko,
ni kriva Rozalinda, kriv sem sam.
Rozalinda, Rozalinda, Rozalinda,
Rozalinda, Rozalinda, Rozali,
v mojem srcu ni za druge več prostora,
ker si čisto vsega mi zavzela ti.
Rozalinda, Rozalinda, Rozalinda,
Rozalinda, Rozalinda, Rozali,
jaz sem Titanik in ti ledena gora,
ki lahko me v hipu potopi.
Počutim se kot pesek v puščavi,
le eden sem med mnogimi možmi,
ki čaka, da na vrsto zopet pride,
saj Rozalinda vsak dan menja tri.
In le pijača mi veselje vrača,
v njej utapljam žalost in skrbi,
še vedno vse za mano se podijo,
a meni Rozalinda pije kri.
